https://www.epo.org/en/node/exhibition-protective-post-fire-restoration

Popožarna obnova 

Znanstveniki in naravovarstveniki izkoriščajo tehnologijo in upravljajo pobude, ki ne le blažijo posledice požarov v naravi, temveč tudi proaktivno pospešujejo obnovo ekosistemov. 

V Grčiji se ti ukrepi začnejo izvajati čim prej po požaru, včasih že, ko se na območju še kadi. Ker po požaru ni več vegetacije, ki bi zadrževala deževnico, obstaja velika nevarnost erozije, saj lahko odnese površinske plasti prsti. 

Po požarih na Peloponezu leta 2007 se je zaradi erozije na primer več kot deset let po dogodku povečala nevarnost poplav v regiji. Potem ko je leta 2018 požar opustošil letovišče Mati, se je stopnja erozije tal v primerjavi s stanjem pred požarom povišala za petkrat. 

Nevarnost erozije se lahko zmanjša s takojšnjo zasaditvijo vegetacije na območju, vendar je to le prvi korak. Okoljevarstveniki morajo nato proučiti regijo, saj je uspešna obnova večinoma odvisna od ponovne zasaditve avtohtonih vrst. Večina drevesnih vrst potrebuje vsaj 5 do 10 let, da zraste v popolnoma funkcionalen gozd, grški borovi gozdovi pa potrebujejo vsaj 5 let.

Ročno pogozdovanje teh območij prinaša posebne izzive. Hoja po požgani površini poškoduje skorjo tal, kar še dodatno pospešuje erozijo. Droni za sajenje so to oviro premagali in so eden najpomembnejših tehnoloških dosežkov na področju obnove gozdov. Droni lahko zajemajo tudi podatke, ki strokovnjakom omogočajo učinkovitejšo in uspešnejšo analizo terena in potreb po pogozdovanju. 

Vključevanje teh najsodobnejših rešitev ponuja upanje in obeta bolj odporne gozdove v prihodnosti. 

Technology vs. Fire - Interview with Branka Gasparič